Starševski čvek • prijateljica, ki to ni

Že od poletja naprej, sem opažala, da je nekaj narobe. Na vsa moja vprašanja, mi je odgovarjala, da si domišljam. Prejšnji teden pa, da več ne more biti prijateljica z menoj, ker jo nerviram, ker si ne vzamem časa zanjo, ker nonstop govorim o moji družini, ker nikamor več ne greva....
Vzamem si čas, vsaj 1x tedensko, da sva šli na kavo, ampak več kot uro mi ne znese, ker imam majhnega otroka in ker se mi ne dogaja trenutno nič bolj vznemirljivega kot recimo, kako je mali shodil, kaj govori, je naredil, omenjam tudi moža, ampak vseeno poslušam njo, ko mi razlaga o svojih rečeh, čeravno me ne zanima lih najbolj, kdo je s kom, kdo je koga dobil, novi pari, koga je videla s kom in ji potem odkrito povem, da si ne bom zapomnila veliko od tega (vedno me kara, češ saj sem ti že povedala, kaj si pozabila je ona in on....) , ker imam druge skrbi.
Nikamor več ne greva, ja to je res, včasih sva šli na kak vikend ali pa za par dni nekam, no odkar je otrok več ne grem, ker pač mi enostavno ni, ker želim čimveč biti z mojima, saj smo družina. Ona tega ne razume, poiskala si je druge ljudi, tudi prav, ampak sem pa žalostna, ker slišim okrog, da me ogovarja.
Vedno bolj vidim, da morda sploh ni bila prava prijateljica, ti ostanejo za vedno prijatelji, ne glede na situacije v življenju.
Žalostna sem.

---